Kulturni Fokus

Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbiDanes opera prejkone ni vključena v vsakodnevne kulturne navade širših slojev, ampak je bolj ali manj stvar redkih glasbenih sladokuscev. Verjetno si zato težko zamislimo, da je bila nekoč ne le zelo razširjena, ampak kar ena osrednjih umetniških zvrsti ter igrala močno kulturno in ponekod tudi družbeno vlogo, morda skorajda tako, kot jo je nekje od sredine 20. stoletja naprej v naših življenjih začel igrati film. In vendar je v 19. stoletju opera v evropskih družbah zasedala prav takšno središčno mesto. Kako je torej mogoče, da je umetniška zvrst - ki je bila še stoletje prej bolj ali manj zabava plemiške aristokracije, tudi danes pa jo okušajo le še redki operni navdušenci - v nekem trenutku dobila t

Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamij kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja. Med najbolj znanimi talnimi podobami na mozaikih je upodobitev boja Aleksandra Velikega in Dareja III, ki so ga našli v Pompejih, v enem izmed pomembnih krajev, v katerem je bilo odkritih precej primerkov te umetnosti. Razširjeni so bili po Sredozemlju, zahodni in srednji Evropi, Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, v rimskodobnem času pa, precej obrtniško sicer, nastajajo tudi pri nas. Med dobro raziskanimi in ohranjenimi rimskimi strukturami Celja, so bili v preteklih stoletjih in tudi ne tako dolgo nazaj, najdeni lepi primerki mozaikov in fresk. Med drugim se v njih izražal odnos do umetnosti med bogato elito srednjega sloja, ki je nastal iz vojaških upokojencev. Poskušala je posnemati visoko, prestižno umetnost preteklosti, a ji je primanjkova

Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanst

Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitveDanes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži … Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsk

Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetninDa umetnosti ni brez umetnic in umetnikov je menda samoumevno. Da je ni brez občinstva, brez gledalk in gledalcev, poslušalk in poslušalcev oziroma bralk in bralcev, se tudi še zdi dovolj razumljivo. Da pa je ni brez ekspertnih posrednikov in posrednic – se pravi brez kustosinj in kritikov, brez teoretičark in promotorjev –, no, to pa je misel, ki danes na Slovenskem ni prav trdno zakoreninjena. Prevladujoča štacunarska logika, o kateri je njega dni govoril pesnik Gregor Strniša, nas namreč vse napeljuje k sklepu, da nam bo do umetnosti, kadar in kolikor jo sploh potrebujemo, pomagala nevidna roka trga, ki bo presejala umetnostno produkcijo in nam ponudila, kar je najboljšega. A kdor misli tako, se mora slej ko prej sprijazniti z ugotovitvijo,

V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem poljuV kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov,

Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti. Vsi ljudje, če se zavedamo ali ne, smo podvrženi najrazličnejšim navadam in ritualom, predvsem, ko gremo skozi žiivljenske prelomnice. Gre za simbolne sisteme, sisteme verovanja in komunikacije med človekom in družbo, sestavine, ki izhajajo iz razmerja narave, duhovne kulture in družbe. Tradicionalne skupnosti so o tem imele kompleksne nazore in prepričanja, zato so si pomagale s šegami, magičnimi in ritualnimi praksami, ki so povezale življenje med ljudmi in dajale širšo dimenzijo bivanjskemu smislu. Tu so tudi prepovedi, tabuji, ki so vpeti v presežno in svetio. To prepredeno področje, ki je doživelo številne spremembe, predvsem posvetnega značaja, zelo zaposluje etnologe in antropologe ... Od imena do spomina je naslov knjige dr. Ambroža Kvartiča, slovenskega etnologa in foklorista, novinarja, napovedovalca, pisatelja, ki je zbral, opisal tovrstno slovensko kuturno dedi&

Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikovV enem izmed svojih sonetov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Milan Jesih naslika tole sceno: »[T]ačas najlepše se doma praznuje: / sediš doma na toplem in v copatih / strežejo svakinje in ljuba žena, / na mizi gos rumeno zapečena, // k luči vzdiguješ hvalo kaplji zlati, / očku nazdravljaš in prepevaš z brati.« Prizor – verjetno gre za martinovanje – je seveda živo in vešče upovedan pa tudi bralke in bralci si ga v svojih domišljijah menda zlahka zamislimo, saj se zdi, kakor da je Jesih, ko je pesnil pred slabimi štirimi desetletji, na delovni mizi imel kakšnega izmed danes vseprisotnih katalogov za notranjo opremo stanovanj, ki se navdihujejo pri hygge, specifični danski oziroma, širše, no

Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ... Tudi rituali se v optimizaciji kapitalistične družbe prikazujejo kot razkošje razsipništva in del nepotrebne ceremonialnosti in so zato zanjo nekoristni. Živimo v času izpraznjenih in formaliziranih vrednot, ali imajo rituali za nas še kaj človeške vrednosti? Kakšni so in kako so se prilagodili spreminjajočim se družbenim in političnim situacijam? O tem dr. Aljoša Kravanja, kolumnist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov. Na obeh razstavah so dela, ustvarjena od leta 1850 - 1950. V muzeju so na razstavi, ki so jo odrli že oktobra, predstavljene predvsem slikarke in kiparke, ki so večinoma delovale v prvi polovici 20. stoletja, medtem ko delovanje fotografinj sega dlje v preteklost, čeprav o njih vemo manj. Z arhitektkami si od sredine novembra delijo razstavni prostor Galerije Jakopič. Ob razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850 - 1950 so v galeriji in muzeju zapisali:Dejstvo je, da so ženske ustvarjale skozi vso zgodovino likovne umetnosti. A je bilo njihovo delo zaradi poenostavljanja in izčiščevanja, ki ju zahteva umetnostna kronologija, ves čas prepuščeno pozabi. Poveličevanje posameznikov in ustvarjanje mitov je v zgodovinopisju dovoljevalo le vpis posameznic, kot je

V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasplohVse odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil Drakulo, grozljivi roman o mračnem transilvanskem grofu, ki svojim žrtvam pije kri, v zahodni popularni kulturi – pa naj gre za knjige, računalniške igrice, filme ali televizijske serije – kar mrgoli od vampirjev. Je pa najbrž treba reči, da se le maloštevilni bralci, igralci oziroma gledalci, ki se navdušujejo nad kolikor strašljivimi toliko neustavljivo privlačnimi krvosesi, zavedajo, da si Stoker vampirjev ni izmislil sam, temveč si jih je sposodil – in sicer iz starih mitoloških zgodb, ki so krožile med različnimi slovanskimi ljudstvi. Dejstvo, da so izvori priljubljenih zgodb o vampirjih trdno zapredeni v meglo nevednosti, pa slej ko prej kaže na neko širšo razsežnost, ki se

Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.   Gre za deset dragocenosti, poleg tega pa gre omeniti tudi našo soudeležbo na mednarodnem seznamu z dokumentom, del katerega hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici: Supraseljski kodeks, starocerkvenoslovanski cirilski rokopis s konca 10. stoletja. Velja za najobširnejši preostanek starocerkvenoslovanskega kanonskega slovstva in najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku, ki je od septembra 2007 na seznamu spominov sveta. Supraseljski kodeks je izvira iz vzhodnega dela Bolgarije, čeprav si ga poleg Slovenije, kamor je prispel zaradi jezikoslovca Jerneja Kopitarja, delita tudi Poljska in Rusija. Najimenitnejših deset z znakom UNESCO Spomin sveta pa so: Serija

Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščineLe malokdo ve, da Slovenci nimamo le ene različice knjižnega jezika – ampak kar dve. Prvo, starejšo, tisto, ki se je začela razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa druga? – Ta se je po zaslugi evangeličanskih duhovnikov – v tem kontekstu velja omeniti vsaj Franca Temlina, Mihaela Severja Vanečaja ter Štefana Küzmiča – začela razvijati od prve polovice 18. stoletja dalje na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in jo danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. Sodobni jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji ugotavljajo, da je slovstvena produkcija v tem jeziku – pa čeprav ga pozna le malokdo z desnega brega Mure – slej ko prej od

Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnostiVse odkar je spodletelo turško obleganje Dunaja davnega leta 1683, je moč sultanov ob Bosporju upadala. V ekonomskem, vojaškem, upravnem in znanstvenem smislu Otomani pač niso več dohajali evropskih tekmecev in ko se je turška država ob koncu prve svetovne vojne znašla na poraženi strani, se je zdelo, da bodo zmagovite članice antante Otomanski imperij – z njegovim historičnim osrčjem v Anatoliji vred – enkrat za vselej razkosale in si ga kolonialno podredile. To se, kot vemo, navsezadnje ni zgodilo; v vojni za neodvisnost so Turki pod poveljstvom Mustafa Kemala Atatürka premagali tujce, odpravili so tudi okosteneli sultanat in 29. oktobra 1923 v Ankari navsezadnje ustanovili republiko, ki ji je predsedoval prav Atatürk. Eno dolgo poglavje zgodovine je bilo

Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše: Angeli v Ameriki, gejevska fantazija na nacionalne motive Tonyja Kushnerja, so po praizvedbi postali gledališki dogodek, kanon poznega dvajsetega stoletja in avtentičen umetniški dokument časa, v katerem se je akumuliral presežek zgodovine. Ta razprostranjena dvodelna drama v osmih dejanjih preizpraša celo vrsto paradoksov – življenje, obdano s smrtjo, upanje, ki ga je najedel obup, bes v srčiki nežnosti. Kushner zajame pozno dvajseto stoletje, zimo, ki združuje leti 85 in 86, čas pošasti, ko stari svet razpada in se drobi, novi svet pa se še ni vzpostavil; ko stari bogovi padajo, novi pa se še niso rodili; ko mladost umira, stare ideje pa se prijemljejo kot plevel, ki čaka, da bo izrut. Angeli v Ameriki so drama ostre in široke diagonale, ki spaja žive in mrtve, raj in pekel, levico in desnico, komunizem in kapitalizem, angele in ljudi,

Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?Bil je čas, ko so ljudje v širokem loku od Murske Sobote do Ohrida praznovali dan mladosti, dan borca in dan republike. Bil je čas, ko so častili narodno-osvobodilni boj in slavili pridobitve socialistične revolucije. Bil je čas bratstva in enotnosti. Ta čas je bil in je minil. Danes, ko od razpada druge Jugoslavije mineva že več kot trideset let, se zdi, da za njim ostaja komaj kaj, kvečjemu nekaj nostalgije po javnem zdravstvu, po športnih uspehih reprezentance v modrem, po času, ko so bili nostalgiki sami mladi. Drugo so, se zdi, odnesle vihre brutalne vojne iz prve polovice devetdesetih in zublji mednacionalnega sovraštva, ki – če pomislimo na aktualno dogajanje na Kosovu – očitno tli še danes. A po &

Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnostiPrav nikakršna skrivnost ni, da je bilo osupljivo veliko umetniško najbolj dovršenih, sporočilno najbolj daljnosežnih del svetovne literature v zadnjih dveh stoletjih napisanih v ruščini. Od Puškina in Lermontova v prvi polovici 19. stoletja pa do Ulicke ali Šiškina danes, ruska književnost neutrudno zaposluje bralke in bralce z vsega sveta. Precej manj znano pa je, da bi si ti bralci, ko si hočejo razložiti, kar berejo, težko pomagali z boljšimi, produktivnejšimi koncepti oziroma s tehtnejšim teoretsko-interpretativnim orodjem, kakor je tisto, ki so ga v prvih desetletjih po oktobrski revoluciji izdelali neki drugi rusko pišoči avtorji – jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli Mihaila Mihajl

Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?19. februarja je minilo natanko sto let od smrti Ivana Tavčarja. V njegov spomin je vlada letošnje leto razglasila za Tavčarjevo in tako se po Sloveniji – predvsem, kajpada, v njegovi rojstni Poljanski dolini – že od marca vrstijo razstave, literarni večeri, filmske projekcije in predavanja, ki skušajo na novo osvetliti življenje, delo in trajno kulturno-zgodovinsko zapuščino tega pisatelja, politika in odvetnika. No, nekaj podobnega smo skušali storiti tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kako je Tavčar posegel v svoj lasten čas, v desetletja na prelomu iz 19. v 20. stoletje torej, in, jasno, kako zaznamuje našega današnjega. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za sl

V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje. Ustvarjanje za najmlajšo bralno publiko je lahko razburljiva naloga, ki pa je težavna. Zahteva namreč precej poglabljanja v otroško duševnost, uvida, poznavanje literarne zgodovine in goro prebranih knjig drugih avtorjev. V preteklih obdobjih, tudi v antičnih časih, so razmišljali predvsem o vzgojni in izobraževalni vlogi, ki jo imajo napisana besedila, potem je prišlo na vrsto seznanjanje z verskimi vsebinami, opismenjevanje ljudi, da bi verske vsebine lahko prebirali sami. Kaj pa danes, kaj pomeni danes pisati kakovostno literaturo za otroke, kakšne odrasle ljudi želimo opolnomočiti z njo, upogljive ali uporne? O tem govori dr. Milena Mileva Blažić, ki je do aktualne produkcije zelo kritična 

Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.Industrijska proizvodnja je nadomestila pletenje in kvačkanje, pisanje in ilustriranje rokopisov, izdelavo naravnih barvil... Obuditi poskušamo znanja o domačih zdravilih in kaj več izvedeti o znanju napovedovanja vremena naših prednikov. Veliko je bilo pozbaljenega, veliko se lahko znova naučimo, tudi s pomočjo eksperimentalne arheologije, ki poskuša, v danih okoliščinah s starimi materiali, rekonstruirati predmete, ki so jih ljudje uporabljali nekdaj. K čipkam vodi dolga nit zgodovine, ki je močno razpredena po svetu, medtem ko nekateri še vedno gojijo znanja, ki obujajo čase samooskrbe, prvotnih bojnih sredstev in zaščite. Gostja oddaje sta Igor Ravbar iz Narodnega muzeja Slovenije in Mojca Ferle iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. fotografija: Narodni muzej Slovenije