Glasovi Svetov

Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskan