Likovni Odmevi

24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.

Letošnji prejemnik nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, slikar, risar, grafik, kipar in pesnik Zdenko Huzjan, se je dolgo časa navduševal nad eksistencialno filozofijo, ki ga je obsedla že v mladosti, ker se njegova življenjska zgodba navezuje na prisotnost smrti. Slikarstvo je zgodaj razumel kot poslanstvo, saj je bil njegov oče zelo nadarjen, a se mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo izšolati. In potem je sam prevzel očetovo neizpolnjeno pot. ''Prišli smo iz tišine, gremo v tišino, slikanje pa so postopki vmes,'' pravi. Zanj značilni so zemeljsko sivi in rjavi odtenki, tu in tam vstopi z barvno, oblike pa kot razkrajajoči se, zabrisani ljudje in hkrati embriji, arhaične podobe, ujete med življenjem in smrtjo v stanju tihega mirovanja. Za Zdenka Huzjana so značilne globoke téme, kot je eksistencialna stiska človeka, hkrati subtilno vnaša sočutje. Ob tej priložnosti vabimo k poslušanja pogovora, ki ga je Iza Pevec z njim posnela leta 2021 ob njegovi razstavi Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota.

Razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v Galeriji Jakopič v Ljubljani prikazuje fotografske zajeme protestov, ki so se kontinuirano dogajali po Sloveniji med pandemijo koronavirusne bolezni ter se odzivali na protikovidne ukrepe in odločitve tedanje vlade. Z raziskovanjem protestov kot oblike političnega sporočanja se ukvarja izredni profesor na katedri za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede Ilija Tomanić Trivundža, ki je avtor obrazstavnega besedila. Gosta oddaje ob Tomaniću sta tudi sokustosa razstave Julija Hoda in Metod Blejec.

V pokrajinski Galeriji Murska Sobota pri sestavljanju stalne zbirke posebno pozornost namenjajo umetniškim delom ustvarjalcev, ki izhajajo iz lokalnega okolja, vseskozi pa jo smiselno dopolnjujejo tudi s pomembnimi deli ostalih slovenskih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto stalno zbirko na določen način tudi predstavijo javnosti in tokrat so pripravili izbor iz obdobja med letoma 2013 in 2023. Nove pridobitve in stalno zbirko Galerije Murska Sobota predstavlja direktor galerije in kustos aktualne razstave dr. Robert Inhof. Foto: Galerija Murska Sobota

Kolaž oziroma lepljenka ostaja na površini, asemblaž iz slike naredi skulpturo, jo pomakne v prostor. Kdaj se ji kot sateliti pridružijo samostojni objekti na tleh. A meje so težko določljive. Je pa skoraj vedno prisotno prodiranje čez pravokotni format stenske slike, na njej okvir, kdaj celo zadaj. A zakaj ta želja iti ven iz nje? Morda pa je to skoraj enako razumljivo kot siljenje v vesolje. Vedno znova nas zanima meja, rob, iskanje konca in tistega, kar je za njim. Začetki kolaža, asemblaža, montaže, instalacije segajo globoko v 20. stoletje, v modernizem. O tem, kako žive so te tehnike v sodobni slovenski umetnosti, pa priča velika skupinska razstava v Cukrarni v Ljubljani, ki so jo naslovili Plastenja. Predstavlja produkcijo od 70. let prejšnjega stoletja do danes. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak. Umetnice in umetniki na razstavi: Igor Andjelić, Maja Babič Košir & Nevena Aleksovski, Mirsad Begić, Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bućan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Ži

''Lepa je skulptura, ki je ne zapreš, torej da material ostane v izvirni obliki,'' pravi kipar Primož Pugelj. Železni delci, zloženi kot luske, svetleča se rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, kot na kakšni grafiki Andya Warhola, in tak, ki se zdi, kot bi ga pobrali z morskega dna. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Pugljeve maske pravzaprav vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. Odrešene so spola, simbolike, pomena. Čakajo torej na gledalčevo domišljijo. In kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu si v tem času lahko ogledamo razstavo Primoža Puglja z naslovom Začetek novembra, mi pa smo ga obiskali v njegovem ateljeju v Vnanjih Goricah, kjer ima tudi svojo galerijo. Foto: Žiga Bratoš

''Lastnik, stroka in oskrbnik morajo stopiti skupaj za uspešno skrb in obnovo kulturne dediščine,'' pravi Mirko Cigula. Z ženo Ireno sta prejela Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva za vlogo oskrbnikov največjega slovenskega baročnega dvorca Dornava. Ta stoji na ravnini Dravskega polja v naselju Dornava pri Ptuju in velja za enega najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture pri nas. Zakonca Cigula, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi priznanja, ''z osebno predanostjo in neizmerno ljubeznijo do dvorca le-tega prebujata v novo življenje in oživljata strokovno in laično zavest, ki daje nov smisel tej nacionalno pomembni dediščinski lokaciji''. Obiskali smo ju in izkazala sta se tudi kot poznavalca tamkajšnje zgodovine. Še prej pa smo se pogovarjali z odgovorno konservatorko Svjetlano Kurelac. Foto: Mojca Zemljarič (Štajerski tednik)

12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se

Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.

Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.

Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia

Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš

Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden. Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.

O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator. Foto: Dejan Habicht

Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije

Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom. Foto: Kinodvor

Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.

Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Foto: Mladen Stropnik: ko spim video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana

Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njeg