Noetova Banda

Proti koncu leta 2016 so slovenski raziskovalci končali terensko delo triletne sistematične študije človeške ribice pri nas in že kmalu so ugotovili, da pri nas ne živi le ena vrsta tega endemita. A kot pravi profesor doktor Peter Trontelj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, za zdaj še ne moremo govoriti o vrstah, pač pa o potencialnih vrstah. Vrsta namreč postane, ko je uradno opisana v znanstveni literaturi in ko se s tem strinjajo tudi drugi biologi. Lahko pa že povejo, da bo potencialnih vrst devet, od tega jih pet živi v Sloveniji. Razlikujejo se po genskih značilnostih, po ekologiji, razširjenosti pa tudi po vedenju. Nekatere od skupin prihajajo na površje, druge ne. Vrsta, ki na primer živi na območju Stične, ima drugačno barvo nog, istrska več zob. Posebnost je seveda tudi črna človeška ribica, ki živi samo v Beli krajini in še to v zelo omejenem delu, na le nekaj kvadratnih kilometrih.Ne le ena vrsta, človeških ribic je devet, od tega jih pet živi pri nas. Črna človeška ribica j

Ko se enkrat sredi novembra dnevne temperature ne dvignejo kaj dosti prek ledišča je v zraku poleg obeta smučarske sezone, predvsem na vasi zaznati tudi specifične vonjave največjega kmečkega praznika, kolin. Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obredja, ki mu ni para v svetu. Etnolog Dr. Janez Bogataj že polnih 50 let spremlja, kot pravi temu, kulturo kolin pri nas. In prav zna začetku letošnje sezone kolin je pred dnevi predstavil kar dve monografiji, ki sta izšli pri založbi Rokus Klett. Monografiji Ni ga tiča čez prašiča! in Koline predstavljata koline v vseh slovenskih gastronomskih regijah in ponekod v tujini.Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obredja, ki mu ni para v svetuKo se enkrat sredi novembra dnevne temperature ne dvignejo kaj dosti prek ledišča je v zraku poleg obeta smučarske sezone, predvsem na vasi zaznati tudi specifične vonjave največjega kmečkega praznika, kolin. Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obre

Na svetu verjetno ni vrste živali, ki se je ne bi bal vsaj en človek. Pravzaprav je strah pred živalmi pogostejši, kot bi si mislili. Seveda so nekatere živali resnično nevarne in tudi z evolucijo nam je beg pred takimi omogočil preživetje. A vendar gre pri fobijah predvsem za neupravičen strah, predsodek do določene vrste živali, ki ni nevarna. Menda ima tega približno polovica vseh ljudi na svetu. In čeprav ne bi pričakovali, se nekateri bojijo tudi mačk, celo metuljev. Po raziskavah, pa tudi po izkušnjah biologinje in pedagoške vodje Irene Furlan se predšolski otroci najbolj bojijo volkov, kar verjetno izhaja iz pravljic, šolarji pa kač, pajkov, žuželk, krastač, pa tudi ptičev. Strahov ali bolje predsodkov se lahko znebite tudi v Živalskem vrtu v Ljubljani, kjer že 27 let pomagajo ljudem s to težavo po metodi, ki so jo razvili na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in temelji na dotiku in bližini živali.Zaradi zoofobije trpi približno polovica vseh ljudi na svetu. Ste med njimi?Na svetu verjetno ni

Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahk

Poleg rastlinske genske banke imamo pri nas tudi gensko banko v živinoreji. Ta skrbi za ohranjanje živalskih genskih virov slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. A pri živalih je malo drugače kot pri rastlinah. In bolj kot zamrznjen material je cilj ohranjati naše pasme v živem. Avtohtone pasme so namreč tiste, ki so tisočletja nastajale v našem okolju, človek jih je odbiral in križal po svoje, in po vsem tem času so se bolj prilagodile našim razmeram. Najbolj znana taka pasma je gotovo lipicanski konj, ali pa cikasto govedo, ali krškopoljski prašič, med temi sta tudi štajerska kokoš in na koncu koncev tudi kranjska čebela. A vsem ne gre najbolje. Najbolj ogrožena je drežniška koza, imamo le še šeststo teh živali, slabo gre tudi belokranjski pramenki in slovenskemu hladnokrvnemu konju. A to ni le naša težava. Po podatkih mednarodne organizacije FAO je ogroženih kar 17 odstotkov svetovne populacije lokalnih pasem. Prav za to, da se ne bi zgodilo, kar se je, da ni več bohinjskega konja, slovenskega črnega

Ob iskanju pogrešanih oseb, po silovitem potresu in ob snežnem plazu so navkljub vsej sodobni tehnologiji, ki je na voljo, reševalci s psi med prvimi in najbolj uspešnimi, ki iščejo in najdejo izgubljene ali preživele. Te dni v Zagorju ob Savi potega mednarodni tabor reševalnih posov, ki pilijo svoje znanje in nabirajo izkušnje na zanimivih zasavskih deloviščih kot so opuščeni rudniški rovi, ruševine industrijskih objektov ali propadajočih bazenskih kompleksih. V Zagorju ob Savi, kjer pilijo svoje znanje, se je zbralo 230 psov in njihovih vodnikov iz 13 državOb iskanju pogrešanih ljudi, po silovitem potresu in ob snežnem plazu so vsej sodobni tehnologiji navkljub, ki je na voljo, reševalci s psi med prvimi in najbolj uspešnimi, ki iščejo in najdejo preživele. Recept za uspeh je temeljito šolanje v kombinaciji z naravnimi nagoni. Pred dnevi se je v Zagorju ob Savi zbralo 230 psov in njihovih vodnikov iz 13 držav, ki na ruševinah, v propadajočih industrijskih objektih in gozdovih v Zasavju pilijo svoje znanje

Območje Loške doline, ki mu Miha Mlakar pravi tudi mednožje slovenske kure, ima kar nekaj turističnih točk od Križne jame do gradu Snežnik. Še en velik in kosmat razlog, da turisti zavijejo izven vseh prometnic do tja, pa je fotolov. Prav ta del vse do Kočevskega velja za območje stabilne populacije ter največje gostote medvedov oziroma je to medvedja avtocesta, po kateri živali prehajajo z enega konca na drugega. Z idejo o fotografiranju medvedov se je Miha Mlakar, sicer gostinec, ukvarjal že pred desetimi leti, zadnji dve leti pa predvsem tuje goste vodi na fotolov na točke oziroma v preže v okolici Starega trga pri Ložu. Ali bo medved prišel na foto termin ali ne, tega Miha Mlakar svojim gostom ne more zagotovitiObmočje Loške doline, ki mu Miha Mlakar pravi tudi mednožje slovenske kure, ima kar nekaj turističnih točk od Križne jame do gradu Snežnik. Še en velik in kosmat razlog, da turisti zavijejo izven vseh prometnic do tja, pa je fotolov. Prav ta del vse do Kočevskega velja za območje stabilne populacij

Povprečno izobražen človek bi, če bi ga prosili, naj na pamet našteje čim več živalskih vrst, teh naštel približno sto. Največ bi bilo vrst ptic in sesalcev. Kaj pa žuželke, najobsežnejša skupina živih organizmov na svetu? Po statistični oceni naj bi jih bilo med tri in osem milijonov. Po optimistični 30 milijonov, večina vrst je nepoznanih. Prav zato, da bi vsaj poznane spoznali še bolje, so v Zavodu za naravo EGEA, katerega poslanstvo je promocija biotske pestrosti in raznovrstnosti bitij in ekosistemov, v Domžalah pripravili največjo razstavo žuželk v srednji Evropi. V prostorih nekdanje banke lahko v različnih sklopih, v katerih je prikazanih 50 tisoč žuželk, izveste marsikaj o njihovem videzu in vedenju.Promiskuitetne samice murnov in žuželke, ki smo jih, nevede, pojedli.Povprečno izobražen človek bi, če bi ga prosili, naj na pamet našteje čim več živalskih vrst, teh naštel približno sto. Največ bi bilo vrst ptic in sesalcev. Kaj pa žuželke, najobsežnejša skupina živih organizmov na svetu? Po statistični

Včasih, ko je kje v mestu, sliši kake opazke, ki letijo nanj. A kot pravi, ga to ne gane, ima svoje življenje in trdo kožo. Dobesedno. Tomi, ki ne mara nazivov in pravi, da je le Tomi, je pred leti zlatarsko orodje zamenjal za kmečko in v Boračevi pri Radencih začel ustvarjati svoj vrt, ki je z leti zrastel v pravi živalski vrt. Nekdaj blokovski mulc, ki so mu branili imeti živali, jih ima zdaj 56 različnih vrst, 417 po številu. Poleg vrste opice beloglavček je prek izmenjave z drugimi živalskimi vrtovi tam našla prostor tudi opica berberski makak ali magot, ki sicer v naravi živi na Gibraltarju. Po drugi svetovni vojni, ko je populacija teh opic tam znatno upadla, jih je tja iz severne Afrike naročil sam Winston Churchill. Posebnost so gotovo tudi glodavci patagonske mare, po videzu sodeč mešanica zajca, srne in kenguruja, ki je mimogrede njihov sosed v družinskem živalskem vrtu Sikalu družine Mitev. Ta v skrbi za dobro počutje živali vrata obiskovalcem odpre samo ob koncu tedna.Tomi Mitev je v Boračevi pri

Evropa zadnja leta doživlja širjenje nove vrste zveri in Slovenija pri tem ni izjema. Šakala nekoč pri nas ni bilo, pojavlja se šele od leta 1953. Sicer je v Evropi bil prisoten, a predvsem na obalnih območjih Dalmacije, v Grčiji in ob obalah Črnega morja. In prav vprašanje, zakaj se je vrsta začela širiti, je zadnja leta precej težilo strokovnjake. Mednarodna znanstvena ekipa, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, je v zadnjih letih prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom, in odgovorila tudi na to vprašanje. O tem tokrat Noetova banda. Je volk ni šakala, ni volka je šakal.Evropa zadnja leta doživlja širjenje nove vrste zveri in Slovenija pri tem ni izjema. Šakala nekoč pri nas ni bilo, pojavlja se šele od leta 1953. Sicer je v Evropi bil prisoten, a predvsem na obalnih območjih Dalmacije, v Grčiji in ob obalah Črnega morja. In prav vprašanje

22. maj je program Združenih narodov za okolje razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti oziroma za dan pestrosti in raznovrstnosti živega sveta. Če se ob tem spomnimo na naše rise, potem prav velikega razloga za praznovanje nimamo. Naša populacija risov, ki so jih k nam po izumrtju enkrat že naselili, in sicer leta 1973, je tako ogrožena, da če ne bomo ukrepali, ne bomo govorili o doselitvi, ampak spet o naselitvi. Prav zato je vlada RS pred enim letom sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa v Sloveniji 2016–2026. Ta najmočnejša in najlepša evropska divja mačka namreč sodi med zavarovane vrste, ki jih je naša država po direktivi o habitatih dolžna ohranjati.Največji problem, ki se risov pri nas drži, je njihova genetika oziroma to, da so si v sorodu.22. maj je program Združenih narodov za okolje razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti oziroma za dan pestrosti in raznovrstnosti živega sveta. Če se ob tem spomnimo na naše rise, potem prav velikega razloga z

Vemo, da je v križanki pri geslu plaha gozdna žival rešitev srna. Pa tudi sicer se zdi, da o tej vrsti divjadi našega gozda vemo vse. Vendar so slovenski raziskovalci divjadi z Gozdarskega inštituta Slovenije, Visoke šole za varstvo okolja in inštituta ERICo Velenje v sodelovanju z italijanskimi kolegi odkrili nekaj, kar prej ni bilo znano. Že pred leti so pri nas potekale raziskave o tem, koliko mladičev ima lahko na primer košuta in koliko divja svinja. Leta 2013 pa so se ob pomoči lovcev lotili še vprašanja, kako je s tem pri srnah in kot prvi na svetu ugotovili, da ima srna, ki praviloma polega enega ali dva, zelo redko tri mladiče, v enem leglu lahko celo pet mladičev. Ugotovitve o razmnoževalnem potencialu srnjadi, ki so dosegle tudi tuje raziskovalce, pa niso pomembne samo zato, ker so prve take, pač pa bo te mogoče prenesti tudi neposredno v vsakdanjo prakso upravljanja populacij srnjadi. Vemo, da je v križanki pri geslu plaha gozdna žival rešitev srna. Pa tudi sicer se zdi, da o tej vrsti divjadi naš

S 1340 kilometrov dolgo in predvsem peščeno obalo je Šrilanka, otoška država v Indijskem oceanu, pravi kraj za gnezdenje želv. Kraj že, ki pa za želve nikakor ni tudi raj. Na Šrilanki imajo pet vrst morskih želv in samice teh svoja jajca odlagajo na plažah v topli in mehki mivki. Čeprav lahko posamezna samica hkrati odloži tudi 150 jajc, le malo malih želvic pride do morja in sploh preživi do odrasle dobe. Podatek je, da na tisoč želv le ena. Nanje poleg naravnih sovražnikov preži tudi človek. Želvja jajca so dragocena za črni trg, v Aziji so pogosti želvje juhe in modni dodatki iz želvjih delov. A na srečo obstajajo domačini, ki jim ni vseeno zanje. Takšen je tudi Dudley Perera, ki na obali Kosgode na jugozahodnem delu otoka že skoraj tri desetletja vodi zavetišče in projekt za ohranitev želv Kosgoda Sea Turtle Conservation ProjectS 1340 kilometrov dolgo in predvsem peščeno obalo je Šrilanka, otoška država v Indijskem oceanu, pravi kraj za gnezdenje želv. Kraj že, ki pa za želve nikakor ni tudi raj. “N

Ptice in njihove navade so od nekdaj zaposlovale človeški um in domišljijo. Filozof Aristotel, ki se je zanimal tudi za živalski svet, je že v antični Grčiji postavil tri teorije o selitvah ptic, ki so se izmenjavale vse do 19. stoletja. Da se ptice pozimi spremenijo, na primer taščica v šmarnico. Da spijo zimsko spanje, pa tudi to, da se čez zimo preselijo na luno. No, zamisli izza lune so se začele podirati, ko je danski učitelj Hans Christian Mortensen leta 1899 prvi uradno obročkal škorce. Pri nas mu je čez deset let sledil mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl, ki je obročkal dve mladi štorklji. Obe sta mu ušli in eno so potem našli v južni Italiji. Uradno pa se je obročkanje ptic začelo leta 1927 po ustanovitvi Ornitološkega observatorija, in vse od takrat ga opravljajo že 90 let redno, vsako leto, in je danes del organizirane vseevropske mreže obročevalskih centrov EURING. Zdaj pri nas obročkanje približno 100 000 na leto, prav toliko kot v Nemčiji, in kot pravi strokovni vodja Slovenskega centra z

Psi lahko zavohajo marsikaj. Drogo, eksploziv, gomolje, ki rastejo nekaj deset centimetrov pod zemljo, pogrešane ljudi, pline. Psi zavohajo celo strah, čeprav zanj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Pasji smrček naj bi imel več kot 200 milijonov čutnih, receptorskih celic za voh. Za primerjavo, ljudje jih imamo v svojem nosu le približno pet milijonov. Če bi kuža stal na eni strani olimpijskega bazena in bi kdo na drugi strani v vodo stresel na primer žličko soli, bi kuža to zavohal. In ta njihova sposobnost, odličen voh, zadnjih nekaj desetletij pride prav tudi v zdravstvu. Psi lahko zavohajo spremembe v stopnji sladkorja v krvi, prav tako že nekaj let urijo pse, da v urinu zavohajo prisotnost raka v telesu. Dva taka psa, labradorca Vilija in Tio, imamo zdaj tudi v Sloveniji.Psi lahko zavohajo marsikaj. Drogo, eksploziv, gomolje, ki rastejo nekaj deset centimetrov pod zemljo, pogrešane ljudi, pline. Psi zavohajo celo strah, čeprav zanj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Pasji sm

Tako Slovenijo kot Kostariko je britanski časnik Daily Mail uvrstil med deset najbolj eko turističnih destinacij na svetu. Svojo bogatost, tudi biološko, Kostarika skriva že v imenu – v španščini namreč pomeni bogata obala. Na ozemlju dežele, ki je dvainpolkrat večja in ima tudi toliko več prebivalcev od Slovenije, na le 0,03 odstotka površine planeta, živijo štirje odstotki vseh znanih živalskih vrst na svetu. Po podatkih organizacije Nacionalnega inštituta za biodiverziteto Kostarike živi tam več kot pol milijona rastlinskih in živalskih vrst, od tega je približno tri petine insektov. Za preučevanje te bogate biološke raznolikosti je namenjena tudi tropska raziskovalna postaja Univerze na Dunaju v La Gambi – to včasih obiščejo tudi slovenski študenti biologije. Spremlja jih doktor Tom Turk z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, ki bo gost Noetove bande.Tako Slovenijo kot Kostariko je britanski časnik Daily Mail uvrstil med deset najbolj eko turističnih destinacij na svetu. Svojo bogatost,

V Teksasu se že nekaj let otepajo norih, ki so dobile tako ime tudi zato, ker jih privlači elektrika. Pri nas so najbolj nadležne faraonske, nemški raziskovalci pa so bili prav veseli, ko so prav pred kratkim na otoku Fidži odkrili take, ki gojijo rastline. Na svetu je približno 14.000 vrst mravelj, pri nas 140, največ jih je v tropih. Na primer v amazonskem pragozdu ena tretjina biomase odpade nanje in na termite, ki pa, čeprav jim pravijo bele mravlje, sodijo med ščurke. Biolog Gregor Bračko z oddelka za biologijo na biotehnični fakulteti v Ljubljani pravi, da je vsaka vrsta mravelj po svoje zanimiva. Vojaške so ene od tistih, ki nimajo mravljišč, medene za hrano nabirajo avstralski staroselci, rdeče mravlje amazonke so razvile suženjski sistem, pri nas pa najdemo tudi take ki “molzejo” uši. Govorili smo tudi s profesorico biologije doktorico Susanne S. Renner z univerze Ludwig-Maximilians v Münchnu, ki raziskuje vrsto mravelj, ki sejejo rastline, ki jim, ko zrastejo, služijo za dom. Ne samo, da je bila hud

Žuželke niso med najpriljubljenejšimi bitji a svetu in vsaj za nekatere bi nam bilo ljubše, če jih ne bi bilo. A žuželk to ne zanima in se še kako dobro znajdejo v tem prostranem svetu, da obstanejo. Vsaka vrsta se mora za preživetje razmnoževati, za razmnoževanje pa morajo osebki med seboj komunicirati. Bolj znana komunikacija pri žuželkah je kemična s feromoni, manj znana, a veliko bolj razširjena pa je vibracijska. Z raziskavo komunikacije žuželk, oziroma z njihovo vibracijsko komunikacijo se ukvarjajo na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Prav slovenski raziskovalci so v svetovnem vrhu tako po raziskavah kot tudi vodilni po tradiciji raziskav na tem področju. Oddelek vodi docentka doktorica Meta Virant Doberlet, ki je pred kratkim za svoje delo prejela tudi nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju osnovnih in uporabnih raziskav ved o življenju. O vibracijski komunikaciji žuželk, ki je sicer ljudje ne slišimo, bomo prisluhnili v tokratni Noetovi

Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih.

Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih. Dlaka se je pri sesalcih najverjetneje pojavila že čisto na začetku, pred 300 milijoni let ali še prej. Takrat je bila njena primarna funkcija ohranjanje telesne toplote, z evolucijo pa je pridobivala tudi druge stranske pomene ali se celo preobrazila, na primer v bodice. Brez dlake na jeziku in brez alergije nanjo nam je povedal marsikaj zanimivega o njej muzejski svetnik profesor doktor Boris Kryštufek, vodja oddelka za vretenčarje v prirodoslovnem muzeju SlovenijeDlaka je pri nekaterih živalih ohranila primarno funkcijo, pri drugih pa dobila stranski pomenČe volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dl